|
I) Človekovo življenje: - spoznavati in ljubiti Boga:
"1 BOG, ki je sam po sebi neskončno popoln in blažen, je po svojem načrtu iz čiste
dobrote svobodno ustvaril človeka, da bi ga naredil deležnega blaženosti
božjega življenja. Zato je Bog vedno in povsod blizu človeku. Kliče ga in mu pomaga, da bi iskal, spoznaval in
ljubil Boga z vsemi svojimi močmi. Bog sklicuje ljudi, ki jih je greh
razkropil, v edinost svoje družine, Cerkve. To dela po svojem Sinu, ki ga je ob
dopolnitvi časov poslal kot Odrešenika in Zveličarja. V njem in po
njem kliče ljudi, da v Svetem Duhu postanejo njegovi posinovljeni otroci
in torej dediči njegovega blaženega življenja."
Iz predgovora, Katekizem katoliške Cerkve, (Družina, Ljubljana,1993)
|
 |
BOG mi je dal nalogo, ko mi je rekel:
"O tem
dogodku ne boš pripovedovala samo 1.000-krat, temveč ga boš 1.000 x
1.000-krat ponovila. Gorje njim, ki te bodo poslušali in svoje življenje kljub
temu ne bodo spremenili. Take osebe bodo potem sojene po strožjih merilih. To
bo veljalo tudi zate, če boš drugič prišla sem. Tudi moji maziljenci
bodo sojeni strožje, prav tako kot tvoji poslušalci. Ni hujše naglušnosti, kot
je naglušnost tistega, ki preprosto noče slišati."
Dr. Gloria Constanza Polo
|
BRATJE IN SESTRE V GOSPODU JEZUSU KRISTUSU:
Predno bo kdo slabo govoril o Katoliški Cerkvi,
naj dobro spozna našo mater Cerkev
in se dodobra seznani z njo!
|
|
|
»…Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal
jaz, je moje meso za življenje sveta. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz
ga bom obudil poslednji dan.« (Jn 6,51,54)
|
|
Trinajst let je sedaj mimo, odkar sem smela izkusiti to čudovito versko doživetje. To je bil velik dar
Božje milosti, ko je v SVOJEM velikem usmiljenju dopustil, da sem smela svojo življenjsko pot doživeti in živeti kot
katoličanka.
Kako velika je šele moja bolečina, če pomislim na prejšnja leta svojega življenja,
v katerih sem bila katoličanka z »varčevalnim programom.« GOSPODU BOGU se zahvaljujem, da mi je dal za mater
Katoliško Cerkev.
Iz vsega srca in iz vse svoje duše se čutim v
imenu JEZUSA KRISTUSA zavezana papežu, NJEGOVIM namestnikom na zemlji, duhovnikom, redovnikom vse Rimokatoliške
cerkve. Vsem njim sem slepo poslušna, kajti to je naloga, ki mi jo je dal naš Gospod Jezus Kristus, ko mi je
dovolil, da sem se vrnila v to zemeljsko življenje.
V globokem doživetju pred Najsvetejšim oltarnim
zakramentom sem smela, jaz, nevredna in bedna dekla GOSPODOVA, začutiti božanskost pravega MIRU in prave LJUBEZNI,
kot neke vrste predokus nebeškega raja.
Prisrčno vabim vse sestre in brate, da podrobneje in bolje spoznajo
Rimo-Katoliško Cerkev, predno o njej slabo in sovražno govorijo ali pišejo, da bi dojeli,
da je Cerkev, ki jo je postavil GOSPOD, varuhinja PRAVE VERE.
Vse ljudi vabim, da bi postali in bili častilci
našega GOSPODA in BOGA! Tisti, ki dnevno obiskuje NAŠEGA GOSPODA JEZUSA KRISTUSA v Najsvetejšem oltarnem zakramentu in
ga s tem časti, ne bo nikoli dvomil, kaj je prava vera, ali se zgubil, saj GOSPOD BOG sam vtisne v
notranjost vsakega bitja LJUBEZEN IN HVALEŽNOST do svete matere Cerkve.
V LJUBEZNI našega GOSPODA JEZUSA KRISTUSA vas vse
ljubim in objemam
Gloria Polo
|
Naj bo prisotnost te spletne strani začetek novega življenja – po velikem BOŽJEM
usmiljenju in na osnovi mističnega doživetja, ki ga je GOSPOD dal gospe dr. Gloriji POLO
ORTIZ 5. maja 1995, v Bogoti, Kolumbija, potem ko je vanjo udarila strela in je bila praktično
klinično mrtva. Tudi njen nečak je bil zadet, vendar te nesreče ni preživel. Oba sta bila po
poklicu zobozdravnika.
|
|
Guadalupska Devica, zaščitnica nerojenega življenja -
- prosi za nas! |
|
»Zelo močno je deževalo. Z nečakom sva šla skupaj pod
premajhnim dežnikom, moj mož pa je imel dežni plašč in je šel brez dežnika vzdolž zidu glavne knjižnice. Midva z
nečakom sva skakala med velikimi lužami, da bi se jim izognila. Zaradi
tega nisva opazila, da sva se zelo približala drevoredu. In medtem, ko sva ravno
hotela preskočiti veliko lužo, naju je že zadela strela. Oba sva bila pri
tem močno opečena. Nečak je izdihnil na kraju samem in ga niso mogli več reanimirati.«
|
|
 |
